BREZEC&SAGADIN MEDNARODNI KOŠARKARSKI KAMP TOLMIN

Zapisano pod: košarka — borisv 06:47 dne 27.06.2017

Pričel se je šesti košarkarski kamp, ki ga organizira Košarkarski klub Tolmin. Če je bil prva leta to res kamp KK Tolmin, pa smo zadnja leta lahko rečemo eden od soorganizatorjev. Za uspešno in kvalitetno izvedbo v organizacijskem in predvsem strokovnem smislu pač potrebuješ ekipo. Ob že nepogrešljivih trenerjih iz International Sports Federation Atlanta ZDA, ki so z nami od vsega začetka, že tretje leto sodelujemo tudi z Centrom za šolske in obšolske dejavnosti, ki je soorganizator kampa. V organizacijskem smislu nam veliko pomaga Zavod KŠM z nepogrešljivim Golja Silvom, ki nam uresniči vse naše želje. Brez pomoči Občine Tolmin praktično tudi nebi mogli izvesti kampa.
Srce kampa pa so prav gotovo trenerji. Imamo srečo, da je med nami Gospod Zmago Sagadin, ki na igralce z vsem srcem in entuziazmom prenaša ogromno znanje, ki si ga je nabral v svoji izjemni trenerski karieri. Detajle, ki jih igralci lahko izvejo od njega lahko dobijo le malo kje. Prvi trener kampa je tudi letos Gašper Sluga, letos državni prvak z dekleti U19 in trener ženske reprezentance U16. Odličen mlad trener, ki mi veliko pomaga tudi v organizacijskem delu. Včeraj sem gledal tudi deset minut treninga Maria Jeličića in bil nad njegovim delom navdušen. Prav želim si, da bi lahko za kakšen podaljšan vikend prišel v Tolmin in delal z kakšno našo ekipo. Kar sem videl je bilo vrhunsko, v petindvajsetih letih trenerske kariere pa sem videl že marsikaj. Od trenerjev sta tu še Tomaž Pregl, ki je pripeljal s sabo cel avtobus Štajercev in Miloš Paravinja, ki s svojimi izkušnjami tudi lahko veliko da igralcem. Od domačim trenerjev so na kampu Miha Rustja, ki skrbi tudi za manjše poškodbe igralcev, David Testen in Miha Rutar. Ekipa ISF je letos zelo številčna, trenerjev je kar osem. Brez njih našega kampa najbrž nebi bilo. Čudoviti ljudje, z katerimi smo se zelo povezali. Tudi otroci jih imajo zelo radi. Kathy je z nami že šesto leto, Richard je pripeljal vso družino, Josiah ženo Alyx, Anna fanta….

Letos se nam je pridružil tudi Primož Brezec. Predaval bo na trenerski kliniki, v četrtek pa bo tudi udeležencem predstavil svojo igralsko kariero in jim povedal, kaj je v življenju pomembno. Prav gotovo bo to dodana vrednost letošnjega kampa. Tudi trenerska klinika bo zelo zanimiva, žal pa zanimanje zaenkrat ni ravno velika. Bo pa zelo koristna za domače trenerje in tudi to je na koncu OK.

Letos gostimo rekordno število igralcev in igralk, ki prihajajo iz vseh delov Slovenije, Italije, Ukrajine in ZDA. Ta kamp je za njih, upam da bodo uživali in se tudi kaj naučili in odšli domov z lepimi spomini.
Povezava do fotografij prvega in drugega dne,

http://www.kk-tolmin.info/fotogalerija/

  • Share/Bookmark

ZMAGO SAGADIN KOŠARKARSKI KAMP TOLMIN 2016

Zapisano pod: košarka — borisv 22:21 dne 26.06.2016

Po štirih letih organiziranja kampa v sodelovanju z prijatelji iz International Sports Federation je dozorel čas, da smo naredili korak naprej. Želja je bila imeti enega najboljših kampov v Sloveniji, kakršnega je Tolmin včasih pod okriljem KZS-ja že imel. Kvaliteta našega kampa je bila prva štiri leta po mojem mnenju relativno visoka, a potrebno je bilo pritisniti piko na i. Ko sem lani pomladi prebral intervju z g. Sagadinom v katerem je omenjal kamp v Tolminu, sem takoj vedel kaj bom storil jeseni. Z Zmagom sva se jeseni res parkrat dobila v Ljubljani in predstavil sem mu projekt in ga začel počasi mehčati. Kaj je zares prepričalo po mojem mnenju z naskokom najboljšega slovenskega trenerja košarke vseh časov, da se nam pridruži še danes ne vem, a uspelo nam je. Vsekakor pa so najbrž povezave, ki jih imamo z ISF, US Embassy Ljubljana in nenazadnje Občino Tolmin zelo pomagale pri odločitvi. Po sestanku, ki smo ga imeli na Občini pozno jeseni z g. županom Urošem Brežanom, je postalo jasno, da je nujna obnova spodnjega igrišča na Brajdi. In župan je skupaj z občinskim svetom res hitro ukrepal. Matjaž Kos je postal vodja projekta in ob pomoči direktorja Zavoda KŠM Branka Veliščka in ostalih je bilo novo, lepo igrišče štirinajst dni pred pričetkom kampa urejeno. Velika hvala vsem, ki so pomagali, brez tega kampa nebi bilo.

Priprave so bile letos zelo dolge in vse skupaj po Zmagovi zaslugi bolj profesionalno. Z detajli na katere prejšnja leta nisem bil tako pozoren, sem se moral letos veliko več ukvarjati in to je terjalo ogromno časa…

Danes se je kamp pričel, prijavilo se je nekaj čez sto igralcev in igralk iz Slovenije, Italije, Češke in Ukrajine, predvsem tistih iz Italije je presenetljivo veliko. Trenerska ekipa je odlična, Zmago bo prav gotovo s svojim programom poskrbel, da bodo igralci in trenerji odnesli veliko koristnega. Upam, da bodo fantje in dekleta  uživali in da jim bo kamp ostal v lepem spominu.

  • Share/Bookmark

DRAŽEN drugi del

Zapisano pod: košarka — borisv 21:46 dne 9.07.2013

   Ko sem Acotu predstavil idejo, da bi v Tolminu pripravil okroglo mizo v spomin na Dražena je takoj pristal. Ko sem mu povedal, da sem iz Tolmina in da je Dražen tu igral turnir republik in pokrajin, je bil odgovor: «Pa da sječam se toga.« Takoj smo se dogovorili, da bosta prišla z mamo Biserko, predlagal sem tudi, da se okrogle mize udeležita Janez Drvarič ali Jure Zdovc. In  priprave na okroglo mizo in vabilo na okroglo mizo sem hotel predstaviti v drugem delu bloga o Draženu, ki bi bil hkrati tudi vabilo na okroglo mizo.

 

   Vir: Pokrajinski arhiv Nova Gorica

 

Predvidena sta bila dva termina 14. junij ali 21. junij. Že čez dva dni pa je Aco klical, da mora na nujno pot v ZDA. Janez je moral na seminar v Španijo, Jure pa je bil prav tako zaseden. Stvari so se pričele zapletati, a s pomočjo gospe Aleksandre iz muzeja Dražena Petrovića smo nadaljevali z aktivnostmi. V Tolminu bi mi pomagala Dušan Mijanović kot soorganizator in tudi Krajevna skupnost Tolmin je obljubila pomoč. Gospa Aleksandra je kontaktirala tudi Zorana Čuturo in Franja Arapovića, zatem pa se je iz ZDA vrnil Neven Spahija, bil je v trenerskem štabu San Antonio Spursov. Neven je takoj pristal, da bi prišel v Tolmin. Kot najboljši Draženov prijatelj bi bil tudi idealen sogovornik. Z Duletom sva tudi imela večino stvari pripravljenih, z Nevenom sva se nekajkrat slišala po telefonu. Potem pa sem v torek 11. junija dopoldne iz muzeja žal dobil klic, da moramo zaradi bolezni očeta Joleta okroglo mizo odpovedati. Ker je sledil kamp v Bovcu, tudi rezervnega termina ni bilo moč najti, vsaj zaenkrat ne.
   Končal bi z mislimi, ki jih je ob 20. letnici smrti 7. junija 2013 v Sportskih novostih zapisal novinar Neven Bertičević. To je novinar, ki ga od vseh najraje berem. Za njega Aco pravi:« Ko je bil Dražen sprejet v Hall of Fame sem prebral govor, ki ga je CNN proglasil za najemotivnejši govor v zgodovini. Tega govora nisem napisal jaz, niti ga ne znam tako sestaviti. Napisal ga je Neven Bertičević, oseba, ki je spremljala celo Draženovo kariero in je bila za to najboljši mogoči izbor.« Torej nekaj citatov Nevena Bertičevića, Sportske 7. junij:« Spomnil sem se teksta, ki sem ga pred mnogo leti prebral v US Today. Tekst o Larryu Birdu. Cover Story. Ne morem se spomniti avtorja, niti sogovornika, a dobro se spomnim stavka: Veste kako je z legendami. Legenda, ki z vsakim letom, ki mine raste in vsak spektakularen koš, ki ga je dal, je vsako leto bolj spektakularen. Tako je to z legendami. Pri legendi o Draženu ni bilo treba dodajati, Niti spektakla, niti števila košev, niti razdalje s katere je zadeval. Vse je kot je bilo. Včasih, ne včasih, ampak pogosteje kot včasih- čudežno. In vedno spektakularno. In zato je novodobnim otrokom, otrokom, ki Dražena niso videli igrati, a so doma slišali o veliki in neponovljivi karieri težko objasniti kako je bilo, ko je igral Dražen. In zmagoval. Tudi v tistih tedkih trenutkih, ko-ni. Najbolje, kar bi lahko rekel…Zamislite si nekaj kar še niste videli in kar bi si želeli videti. Uščipnite se in ko se zbudite boste sigurni, da se je to zgodilo. V sanjah. Draženu ni bilo treba sanjati. On je to počel na igrišču. Znova in znova. Dvajset let je minilo in on je še vedno tu. Vedno je med nami in okrog nas. Kot, da nas ni nikoli zapustil. Gledam pred kratkim Cibono v polfinalu. Cibono v Šibeniku. Draženevem Šibeniku. Tam se je vse začelo. Mlad fant iz skupine deset, dvajset navijačev Cibone po tekmi vzame iz nahrbtnika dres New Jersey Netsov, Draženov dres. Zaborav? Kakšen zaborav, to ne obstaja. Samo slika, večna slika genijalca, ki nam je omogočil da košarko in šport gledamo z nekimi drugačnimi očmi, ki nas je učil in rekel bi, da nas še vedno uči da«nič ni nemogoče, če imaš to rad in si tega močno želiš«. In to je za mene nekaj najbolj pomembnega. To je sporočilo, življenjsko sporočilo, ki je bolj pomembno od vseh zmag. Zmag, ki so zaznamovale njegovo kariero. -V dvorano sem prihajal pred šolo. Nikoli mi ni bilo težko vstati kakšno uro prej. Po igrišču sem si postavil stole in preigraval. Spet in spet. Tišina. Samo zvok žoge. Koš, žoga in jaz. Na to zgodbo se je velikokrat vračal, ko je bil svetovna zvezda…«
   V tretjem delu sem želel povzeti dogajanje na okrogli mizi in po okrogli mizi. Želja se ni uresničila, mogoče pa se še bo.

  • Share/Bookmark

DRAŽEN prvi del

Zapisano pod: košarka — borisv 12:07 dne 2.06.2013

DRAŽEN prvi del

            Dribling med nogama, menjava za hrbtom, prodor, finta šuta, koš. Ko pomislim na Dražena, se najprej spomnim tega detajla igre. Edinstven, enkraten, neponovljiv. Ne prej, ne kasneje ga ni izvajal nihče. Kot mulci smo ga pilili in pilili, a bil je pretežak, v resni košarki ga je izvajal samo Dražen. Kot danes se spominjam, igrali smo mladinsko tekmo na zunanjem igrišču v Medvodah. Nasprotnik je bil malce slabši. Žogo sem dobil na sredini, krenil proti košu, žogo dal skozi noge in za hrbtom in dal koš. Leban Janez mi je s klopi zavpil:« To si naredil kot Dražen!« Oblili so me tako lepi občutki, da se jih spominjam po skoraj tridesetih letih in jih ne bom pozabil do smrti. Dražen je bil za nas več kot idol, bil je Bog. Zaradi njega smo spreminjali met, namesto dvotaktnega ustavljanja, smo se pri metu ustavljali enotaktno, med vodenjem smo imeli odprta usta, skratka poznali smo vsak njegov gib in ga skušali kopirati.

 

          

      Konec sedemdesetih in začetki osemdesetih so bili precej drugačni kot so današnji časi, standard je bil daleč od tega kar imamo danes. Spominjam se, da smo se do morja vozili s stoenko po šest sedem ur. Tam smo en teden v štirih prebivali na desetih kvadratnih metrih. V trgovini nisi dobil praktično nič, po nakupih smo hodili v italijansko Gorico in od tam hodili polni kave in oblečenimi s petimi kavbojkami. Tehnično robo smo švercali iz Avstrije, nazaj grede pa trepetali, da nas ne najdejo cariniki. Da inflacije, ki je pojedla ves zaslužek, svobode govora, itd. sploh ne omenjam. Prav gotovo pa je bila svetla točka bivše države šport. Na televiziji smo videli samo dva programa Ljubljana 1 in Koper, Ljubljana 2 se je v Tolminu začela videti kasneje. Zato smo veliko športa spremljali po radiu. Ob nedeljah smo nogometna javljanja iz Grbavice, Bijelega brega, Karaburme, Bežigrada,… poslušali na Brajdi. Ob sobotah zvečer pa sem doma večkrat prižgal radio, poslušal košarkaške prenose na Valu 202 in trepetal ali bo Olimpija zmagala. Olimpija je bila vedno moj klub. Ni mi bilo razumljivo, kako lahko nekateri navijajo za Partizan, Hajduk ali Crveno zvezdo. To je za mene, kot bi nekdo iz Katalonije navijal za Real ali iz Splita za Zvezdo ali iz Torina za Milan. Ali si lahko to predstavljate? Jaz si ne morem, čeprav priznam, da sem zaradi Kičanovića gojil simpatije do Partizana, zaradi Prosinečkega kasneje do Dinama, danes do Hajduka, a moj klub v vseh športih je bila vedno Olimpija. In tako sem nekega sobotnega večera ob prenosu iz Šibenika prvič slišal za malega Petrovića. Slavnić mu je že pri sedemnajstih zaupal in če se ne motim, je bil že tisti večer usoden za Ljubljančane.

            Zatem je njegova pot znana, po Šibenki Cibona, pa Real in NBA. Dražen je podiral rekord za rekordom. Si lahko danes predstavljamo, da ima nekdo povprečje doseženim točk na tekmo 43,3 v domači ligi ali 37 v Euroligi, kot jih je imel v sezoni 1985/86 ali da daš v finalu Evropskega pokala 62 točk kot jih je dal Dražen Snaideru in Caserte v legendarnem dvoboju z Oscarjem Schmitom. Za našo generacijo so bila predvsem tista leta v Ciboni nepozabna. Teden za tednom smo uživali v Draženovih mojstrovinah in lahko rečem, da nam je polepšal našo mladost. Zame pa je fascinanten predvsem en podatek. V sezoni 1981/82 je bila Cibona prvak Jugoslavije, v sezoni 1982/83 pa je imela v Pokalu prvakov kot je bil takrat naziv Eurolige score 0:10. Skoraj ista ekipa, a z Draženom na čelu je v sezoni 1984/85 že pokorila Evropo. Eden za drugim so padali Evropski velikani Real, Virtus, Maccabi, CSKA, Banco di Roma in v finalu še enkrat Real Madrid. Kvaliteta, ki jo imajo samo najboljši, vzdignil je vso ekipo in vse okoli sebe naredil vsaj 50% boljše. Z vsem dolžnim spoštovanjem, dvomim, da bi se danes spomnili Ušića, Čuturo, Nakića, če nebi igrali v Draženovi Ciboni.

            Ko sem bil pred dvema letoma na dopustu v okolici Zadra, sem normalno šel pogledat Jazine in legendarno poletno Zadarsko ligo. En dan pa smo si vzeli tudi za ogled Šibenika, predvsem zaradi Dražena. Ko sem pred blokom zagledal njegov koš sem vztrepetal, na očeh pa sem imel solze. Spomini se kar drli na plan. Vstopil sem skozi vrata bloka in na poštnem nabiralniku je pisalo Petrović. Nisem zbral poguma, da bi pozvonil. Minili sta dve leti in zbral sem pogum, da pokličem brata Aleksandra. Hvala Peđotu za telefonsko.

  • Share/Bookmark