Kakšna je prihodnost Tminske košarke ali bolje Posoške košarke?

Zapisano pod: nekategorizirano — borisv 07:57 dne 30.07.2017

DSCN0753_mala2-1024x630
Osebno sem prepričan, da bi peterka Luka Velikonja, Žiga Črv, Mitja Štremfelj, Matjaž Obleščak in Tomaž Rutar čez par let ob dobrem delu, strokovnem vodenju in primerni podpori lahko igrala v prvi polovici druge slovenske članske lige. Ob dveh kvalitetnih okrepitvah tudi prva liga najbrž nebi bila zelo daleč. Ker pa je košarka kolektiven šport , brez ekipe ne gre. Prav gotovo mladci potrebujejo suport in Maurič, Rovšček, Breška, Farina, Božič, Žbogar, Želinšček in ostali starejši igralci bi morali biti sestavni del projekta druga liga. Ob peterki, ki sem jo na začetku naštel so tu še Jure Uršič, Rok Šturm, Erik Bratuž, Tenej Manfreda, Danijel Ibraimović, Nejc Frelih Črv in Aleks Obleščak do letnikov 2002. Ekipa, ki se jo nebi sramoval noben klub 2.SKL, še več mislim, da bi bili srečni, če bi imeli takšne igralce. Zelo perspektivni so prav gotovo tudi Patrik Benedejčič, Rene Likar, Martin Šuligoj, Jaka Močnik, Anže Zelinšček, Jure Fon, Matic Jeklin, Jure Brežan…Mogoče sem kakšnega tudi pozabil, prav gotovo pa ne smemo odpisati tudi vseh ostalih. Na primerih Rovščka in Mauriča smo se veliko naučili. Fanta pri U15 nista bila nosilca, a ob zavzetem delu sta bila dolga leta in sta še vedno gonilna motorja članske ekipe, brez katerih si še danes praktično ne moremo zamisliti ekipe. Zato se ne sme odpisati niti Gaja Oblaka, Tima Uršiča, Tarasa Ozebka, Patrika Gorjupa in ostalih. Nekateri od teh so mi prav všeč. In zelo možno je, da bo tudi kdo od slednjih v članski ekipi, zgoraj našteti pa ne, saj vsi vemo, da je daleč največ odvisno od želje po delu ter v osnovi že po želji igrati člansko košarko. Koliko od zgoraj naštetih fantov sploh ima željo igrati člansko košarko pa prav natančno ne vem.
In zdi se, da ne vejo ali bi igrali člansko košarko ali ne tudi zaradi tega, ker ne vejo kakšna je njihova prihodnost. Normalno je, da bodo najbolj nadarjeni fantje odhajali. Tako je vedno bilo in vedno bo. A tudi če jih od zgoraj naštetih odide 20%, kar bi bila normalna številka, še vedno ostane ekipa, ki lahko igra odlično košarko. In prav je, da reprezentančni potenciali odidejo v klube, ki jim nudijo boljši razvoj, težko pa razumem, da gre nekdo na slabše. In teh primerov imamo v zadnjem času kar nekaj. Če bo čas, bom zgodovino odhodov v druge klube predstavil v kašnem od naslednjih zapisov. In prihodnost bi lahko bila lepa. Ne samo zaradi peterke, ki sem jo omenil na začetku. Meni osebno so igralsko zelo všeč tudi Patrik Benedejčič, Rene Likar, Anže Zelinšček, Jure Brežan, Tenej Manfreda. Aleks Obleščak,… In že imamo drugo peterko, ki bi lahko bila še boljša od prve. In v naslednjem letu se mi zdi najbolj pomembno, da fantom to trenerji večkrat ponovijo. »Ojla, dobri ste, ekipi U15 in U17 sta v prvi ligi. Najbrž nikoli ne bomo med 8 v Sloveniji v mlajših kategorijah, ker je Tolmin z okolico premajhen. A, ko se boste vsi združili v članski ekipi, boste odlična ekipa, ki bo v košarki lahko uživala.«
kadeti-kval-1
images_ekpe20162017_DSCN0634
Maurič in Rovšček sta dolga leta vlekla voz članske ekipe in lepo bi bilo, če bi proti koncu kariere z ekipo zaigrala tudi v drugi ligi. A mladce bo treba prepričati, da se to da in so tega sposobni. Od trenerske ekipe, ki mora imeti vizijo, željo, energijo je ogromno odvisno. Oni so z igralci vsak dan. Če bojo trenerji verjeli, bodo lahko verjeli tudi igralci. Veliko je prav gotovo lahko odvisno tudi od uprave, a v majhnih sredinah imajo po mojem mnenju odločilen pomen trenerji. Kar nekaj ljudi me je na Tolminu zadnje čase ustavilo in reklo: »Bravo, dobri ste, kar dve ekipi v prvi ligi…« In kaj bomo iz tega potegnili?

  • Share/Bookmark

KAMP 2017

Zapisano pod: nekategorizirano — borisv 06:20 dne 30.07.2017

Kaj si bom najbolj zapomnil od letošnjega kampa?
Prav gotovo rekordno udeležbo in dež.
Število udeležencev je bilo letos že na meji, ki omogoča kvalitetno izvedbo. Udeležence smo razdelili na dva dela. Starejši do letnika 2005 so trenirali na šestih igriščih, mlajši pa so delali po posebnem programu, na sedmih koših so s krožno vadbo pilili tehniko. Vse je potekalo brez večjih težav, na srečo smo imeli tudi dovolj trenerjev. Je pa število udeležencev 120/izmeno limit čez katerega ne smemo iti v prihodnosti. In tega se bomo držali, čeprav bi proračun kampa veliko lažje zaprli z večjim številom igralcev.
Na prvih petih izvedbah kampa smo imeli res »srečo« z vremenom. Dež nam je zmotil le par treningov. Letos pa nas je dež kar pošteno testiral. Vseeno smo celoten program speljali skoraj nemoteno in dokazali, da smo kljub slabšemu vremenu organizacijsko na takšnem nivoju, da to ni predstavljalo težav. Je pa zato vse skupaj še bolj naporno, po kampu se bil štiri dni crknjen. So pa bili tudi letos primeri, ko je dež začel padati ravno, ko je bilo konec treninga ob enajstih ali pol dvanajstih. Američani bi rekli, da smo v Božjih rokah.
Igralci so bili tudi letos iz vseh delov Slovenije, Italije, Hrvaške, Ukrajine in ZDA. Škoda, da ni bilo Čehov. Letos je že blizu trideset igralcev prišlo iz Italije. Sam program, ki ga je pripravil Zmago Sagadin je bil odličen kot vedno. Srce kampa so po mojem mnenju trenerji. Skupaj z g. Sagadinom smo sestavili ekipo, ki je odlično funkcionirala. Gašper Sluga je bil njegova desna roka, pokrival je Gorenjski del in opravil tudi veliko organizacijskega dela, Miloš Paravinja je pokril Ljubljanski del, Tomaž Pregl pa Štajersko. Mario Jeličić je treniral najboljšo skupino, prihaja iz Kineziološke fakultete iz Splita. To je bila Zmagova ideja. Ena od stvari, ki sem jih pri njem najbolj spoštoval je bila sposobnost sestavljanja ekipe. Olimpija je imela v najboljših letih vrhunski team strokovnjakov. Ob Zmagu sta bila Tomo Mahorič in Sašo Filipovski, ena najboljših slovenskih trenerjev, pa psihologi, specialisti za fizično pripravo, ne smemo pa pozabiti Dasota Šercerja in Smiljana Stainerja Glajbeta in še koga. http://www.slovenskenovice.si/sport/time-out/dresov-ni-nikoli-pozabil Poleg tega, da so bili vrhunski strokovnjaki sem prepričan, da jim je bila Olimpija več kot ljubezen, za njo so živeli, zato so bili tudi uspešni. Ljubezen pač premaga vse ovire. In Zmago to zna prepoznati. Svoj del smo dodali tudi mi. Iz ZDA je prišlo kar osem trenerjev in štirje spremljevalci, Alyx White je bila uradni fotograf kampa,Ob Mihu Rustji, opravil je veliko delo, ko je skrbel za poškodovane igralce in hkrati pomagal Gašperju, Davidu Testenu in Mihu Rutarju iz domačega KK Tolmin je bila to ekipa, ki je ustvarila delovno, a hkrati zelo prijetno vzdušje. Na koncu smo funkcionirali kot prava družina, kar je bil garant, da so bili odzivi, ki smo jih prejeli od večine udeležencev zelo pozitivni. Prav gotovo pa imamo še prostora za napredek, kakšen Glajbe bi nam prišel še kako prav.
prenos 1
Dodana vrednost letošnjega kampa je bila prav gotovo prisotnost Primoža Brezca, najprijetnejši dan pa turnir trojk v centru mesta, ki ga je začinila akrobatska skupina Dunk Kings, ki je navdušila udeležence kampa in gledalce.
12

Za pomoč bi se zahvalil ekipi soorganizatorja CŠOD na čelu z direktorjem Tomažem Kragljem, Občini Tolmin in županu Urošu Brežanu, Zavodu KŠM in direktorju Branku Veliščku ter ekipi Zavoda KŠM na čelu z Golja Silvom in sponzorju Radenska, ki nas je oskrbel s pijačo za igralce/ke. Posebna zahvala tudi ekipi bivših trenerjev in igralcev KK Tolmin, ki vsako leto pomagajo pri sojenju Mladenu Jovanoviću, Nejcu Lebanu, Igorju Jarcu, Igorju Štulcu, Bojanu Rejcu, Juretu Torkarju in Emilu Trebšetu. Hvala tudi vsem ostalim, ki ste kakorkoli pomagali ali ste nas prišli samo pogledat in sigurno tudi Andreju, pivo je odlično.
10
11
Se vidimo naslednje leto…

  • Share/Bookmark