DRAŽEN prvi del

Zapisano pod: košarka — borisv 12:07 dne 2.06.2013

DRAŽEN prvi del

            Dribling med nogama, menjava za hrbtom, prodor, finta šuta, koš. Ko pomislim na Dražena, se najprej spomnim tega detajla igre. Edinstven, enkraten, neponovljiv. Ne prej, ne kasneje ga ni izvajal nihče. Kot mulci smo ga pilili in pilili, a bil je pretežak, v resni košarki ga je izvajal samo Dražen. Kot danes se spominjam, igrali smo mladinsko tekmo na zunanjem igrišču v Medvodah. Nasprotnik je bil malce slabši. Žogo sem dobil na sredini, krenil proti košu, žogo dal skozi noge in za hrbtom in dal koš. Leban Janez mi je s klopi zavpil:« To si naredil kot Dražen!« Oblili so me tako lepi občutki, da se jih spominjam po skoraj tridesetih letih in jih ne bom pozabil do smrti. Dražen je bil za nas več kot idol, bil je Bog. Zaradi njega smo spreminjali met, namesto dvotaktnega ustavljanja, smo se pri metu ustavljali enotaktno, med vodenjem smo imeli odprta usta, skratka poznali smo vsak njegov gib in ga skušali kopirati.

 

          

      Konec sedemdesetih in začetki osemdesetih so bili precej drugačni kot so današnji časi, standard je bil daleč od tega kar imamo danes. Spominjam se, da smo se do morja vozili s stoenko po šest sedem ur. Tam smo en teden v štirih prebivali na desetih kvadratnih metrih. V trgovini nisi dobil praktično nič, po nakupih smo hodili v italijansko Gorico in od tam hodili polni kave in oblečenimi s petimi kavbojkami. Tehnično robo smo švercali iz Avstrije, nazaj grede pa trepetali, da nas ne najdejo cariniki. Da inflacije, ki je pojedla ves zaslužek, svobode govora, itd. sploh ne omenjam. Prav gotovo pa je bila svetla točka bivše države šport. Na televiziji smo videli samo dva programa Ljubljana 1 in Koper, Ljubljana 2 se je v Tolminu začela videti kasneje. Zato smo veliko športa spremljali po radiu. Ob nedeljah smo nogometna javljanja iz Grbavice, Bijelega brega, Karaburme, Bežigrada,… poslušali na Brajdi. Ob sobotah zvečer pa sem doma večkrat prižgal radio, poslušal košarkaške prenose na Valu 202 in trepetal ali bo Olimpija zmagala. Olimpija je bila vedno moj klub. Ni mi bilo razumljivo, kako lahko nekateri navijajo za Partizan, Hajduk ali Crveno zvezdo. To je za mene, kot bi nekdo iz Katalonije navijal za Real ali iz Splita za Zvezdo ali iz Torina za Milan. Ali si lahko to predstavljate? Jaz si ne morem, čeprav priznam, da sem zaradi Kičanovića gojil simpatije do Partizana, zaradi Prosinečkega kasneje do Dinama, danes do Hajduka, a moj klub v vseh športih je bila vedno Olimpija. In tako sem nekega sobotnega večera ob prenosu iz Šibenika prvič slišal za malega Petrovića. Slavnić mu je že pri sedemnajstih zaupal in če se ne motim, je bil že tisti večer usoden za Ljubljančane.

            Zatem je njegova pot znana, po Šibenki Cibona, pa Real in NBA. Dražen je podiral rekord za rekordom. Si lahko danes predstavljamo, da ima nekdo povprečje doseženim točk na tekmo 43,3 v domači ligi ali 37 v Euroligi, kot jih je imel v sezoni 1985/86 ali da daš v finalu Evropskega pokala 62 točk kot jih je dal Dražen Snaideru in Caserte v legendarnem dvoboju z Oscarjem Schmitom. Za našo generacijo so bila predvsem tista leta v Ciboni nepozabna. Teden za tednom smo uživali v Draženovih mojstrovinah in lahko rečem, da nam je polepšal našo mladost. Zame pa je fascinanten predvsem en podatek. V sezoni 1981/82 je bila Cibona prvak Jugoslavije, v sezoni 1982/83 pa je imela v Pokalu prvakov kot je bil takrat naziv Eurolige score 0:10. Skoraj ista ekipa, a z Draženom na čelu je v sezoni 1984/85 že pokorila Evropo. Eden za drugim so padali Evropski velikani Real, Virtus, Maccabi, CSKA, Banco di Roma in v finalu še enkrat Real Madrid. Kvaliteta, ki jo imajo samo najboljši, vzdignil je vso ekipo in vse okoli sebe naredil vsaj 50% boljše. Z vsem dolžnim spoštovanjem, dvomim, da bi se danes spomnili Ušića, Čuturo, Nakića, če nebi igrali v Draženovi Ciboni.

            Ko sem bil pred dvema letoma na dopustu v okolici Zadra, sem normalno šel pogledat Jazine in legendarno poletno Zadarsko ligo. En dan pa smo si vzeli tudi za ogled Šibenika, predvsem zaradi Dražena. Ko sem pred blokom zagledal njegov koš sem vztrepetal, na očeh pa sem imel solze. Spomini se kar drli na plan. Vstopil sem skozi vrata bloka in na poštnem nabiralniku je pisalo Petrović. Nisem zbral poguma, da bi pozvonil. Minili sta dve leti in zbral sem pogum, da pokličem brata Aleksandra. Hvala Peđotu za telefonsko.

  • Share/Bookmark