2012 na kratko

Zapisano pod: nekategorizirano — borisv 19:22 dne 3.01.2013

    Po čem mi bo ostalo v spominu leto 2012? Prav gotovo se ga bom spominjal zaradi neuspeha z člansko ekipo, a vsaka šola nekaj stane in o tem mogoče kdaj drugič. Sicer so ostali najmočnejši spomini veliko bolj pozitivni. Kar je najbolj pomembno, zelo dobro leto v službi. Ni bilo lahko, predvsem konec je bil tudi stresen. Odlična razvojna ekipa Boštjan, Igor, Damjan, Aleš, Jani, mravljici v laboratoriju Metka in Mojca ob podpori vseh ostalih, nabave, prodaje, tehnologije,… Naj mi ne zamerijo, če sem koga pozabil. Naš izdelek, senzor tlaka, praktično lahko najdete že v večini pralnih strojev, ki se izdelajo na svetu. Če že nimamo največjega svetovnega tržnega deleža, pa smo temu blizu. Letos smo dali piko na i, BSH. Zelo lepi spomini me vežejo tudi na klubski kamp v Bovcu, ki smo ga letos prvič organizirali in upam, da ga bomo prihodnje leto ponovili.
    Prav gotovo pa mi bo leto 2012 za vedno ostalo v spominu po srečanju z gospodom Borisom Pahorjem. Kako je do tega prišlo? Zdi se mi, da človek, ki ne pozna naše polpretekle zgodovine, težko razume tudi sedanjost. V začetku leta sem bral knjigo Igorja Omerze Edvard Kocbek, osebni dosje št.584. V tretjem poglavju Od Trsta preko Opatije do Ljubljane Omerza pripoveduje o nastajanju knjižice Boris Pahor – Alojz Rebula, Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, Trst 1975, in pripravah političnega vrha na njen sprejem, saj so zaradi vohunjenja Ozne vse vedeli o njej že pred izidom. V Trstu je 1966 začela izhajati revija za literaturo in kulturo Zaliv. Gonilna sila je bil Boris Pahor, ki je Kocbeka nagovoril, da je spregovoril o povojnem dogajanju v Jugoslaviji. Pred tem sem bral knjigo Moj brat Janko Premrl Vojko. Napisala jo je sestra narodnega heroja Janka Premrla Vojka Radoslava Premrl, sicer pa pokojna žena Borisa Pahorja. Potem mi je v roke prišla knjiga tolminskega pisatelja Boruta Rutarja Krik mačehe, ki opisuje delovanje TIGR-a pred drugo svetovno vojno in predvsem poizkus atentata na fašističnega diktatorja Mussolinija v Kobaridu. Knjige o TIGR-u zelo rad prebiram. Pravi domoljubi, demokrati in neustrašni borci so imeli ogromno vlogo v času, ko je Primorskim Slovencem grozilo potujčevanje, žal je bila usoda nekaterih po drugi svetovni vojni bolj žalostna. Spremno besedo za knjigo je Borutu, ki je moj sosed napisal prav Boris Pahor. In takrat se mi je porodila misel, da bi mi Borut lahko pomagal, da bi prišel v stik z gospodom Pahorjem. Ker sem tudi član Sveta OŠ France Bevk Tolmin, sem mu predlagal, da bi gospoda Pahorja povabili v Tolmin, kjer bi tolminskim osnovno in srednješolcem pripravili predavanje. Vedno, ko sem bral ali poslušal intervjuje gospoda Pahorja se mi je zdelo, da bi morali te ideje in vrednote, predvsem domoljubje, prenašati na mlade. Še posebej se mi zdi to pomembno v teh časih, ko bi morali vsi skupaj potegniti voz. Z Borutom sva se usedla v avto, obisk v Trstu je bil zelo prijeten. Brez težav smo se dogovorili za obisk na tolminski šoli. Predavanje na tolminski šoli je bilo zelo prijetno. Pisatelj je poudaril, da čeprav smo Slovenci številčno majhen narod, smo lahko zelo ponosni na svoje dosežke na vseh področjih in zato nimamo nobenega razloga, da bi se počutili majhne. V Evropi je veliko precej številnejših narodov, ki hrepenijo po svoji državi, a so to za njih zaenkrat le sanje. Mi pa smo tisočletne sanje dosegli in to moramo v prihodnosti izkoristiti. Za vedno pa mi bo ostal v spominu klepet na pisateljevem domu in kasnejša vožnja do Tolmina. O nekaterih stvareh, ki sem jih slišal v teh razgovorih, do tedaj nisem imel pojma. Ena misel pa se mi je še posebej ostala v spominu. Čeprav je bivši premier Borut Pahor, takrat doživel hud poraz na parlamentarnih volitvah in so ga vsi kritizirali je pisatelj rekel, da bi moral Borut Pahor ustanoviti svojo stranko. Le zakaj?

  • Share/Bookmark